Valvasor o Črnem Kalu

Znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor je leta 1689 izdal Slavo Vojvodine Kranjske, knjigo z natančno geografsko raziskavo dežele Kranjske in njenih sosednjih dežel. Knjiga predstavlja pravo zakladnico podatkov o zgodovini naših krajev ob koncu 17. stoletja. V njej je Valvasor nekajkrat omenil Črni Kal. Kot kraj in utrdbo, omenil pa je tudi izvrstno in v tistem času zelo iskano vino črnikalec.

Nekaj vsebine iz knjige:

LXII. GORE NA NOTRANJSKEM

TO, KAR SE je v prejšnjih časih imenovalo Alpes Juliae, imenujemo danes Hrušico. Hrušica je visoko in divje gorovje, ki se razteza po vsej Kranjski in mnogo milj daleč v Turčijo. Kjer se najbolj zoži, meri še vedno tri milje. Tla so sicer vsa kamnitna, vendar rastejo tod najvišja drevesa, kakor bukve, smreke in podobno, ter delajo neverjetne divjine.

To gorovje je nedvomno eno najslovitejših in najznamenitejših v Evropi. Nekoč so ga tako Rimljani kakor stari Nemci, Avstrijci in Bavarci imeli za črn oblak, ki so iz njega namesto toče leteli meči in puščice, zakaj čeznje so šli stari Galci in Nemci zoper Rimljane, nato tudi vojské Julija Cezarja in Oktavijana Avgusta zoper Japide in druge sosedne narode. Ob vznožju gorovja, s te in one strani in tam blizu, je bojni meč često in grozovito divjal...

B a b n a   g o r a  nasproti Dvoru je visoka gora. Na vrhu ene svojih skal, ki se tako dviga, da se zdi nemogoče priti nanjo, nosi star, razdejan tabor. Bila je velika zgradba, v kateri so našli 14 sob.

N a n o s  je visoka in znamenita gora med Vipavo in Št. Vidom. Na njej so, kakor pravijo, trije veliki močni železni obroči v skalah, pa daleč narazen, kakršne imajo pri morju, da nanje ladje privezujejo. Čemu pa naj bi tu bili vdelani obroči, ni znano.

Gorovje  N a   v r h e h  v Vipavski dolini je daleč vidno in preobloženo z vinom, ki pa ni tako imenitno kakor tisto, ki uspeva spodaj v dolini.

Č r n i   k a l , prav visoka in razsežna gora v Čičariji nad Jadranskim morjem, rodi izvrstno vino, črnikalca, katerega daleč znana slava povzroča, da v daljnih deželah poprašujejo po njem...

LXIV. VINOGRADI NA NOTRANJSKEM

BLAGOSLOVLJEN JE TALE četrti del dežele, namreč Notranjska (ali Kras, Pivka in Vipava), z obilnim vinom, ki je najboljše in povsod dobro znano. Imenuje se laško vino in se izvaža tudi v daljne kraje. Na Krasu in okoli Vipave je vse polno vinogradov...

Nimam pa namena, da bi jih vse imenoval, zakaj ne le vino samo, temveč celo imena mnogovrstnih vin povzročajo v preobilju težave in neugodje. Zatorej naj bodo le-tu omenjeni samo nekateri.

Vinograd  P a s j i   r e p  leži blizu vasi Orehovice nad Št. Vidom v Vipavi in daje prav dobro vino...

Vinograd  N a   v r h e h  leži visoko na hribu pri Št. Vidu in daje tudi belo vino, vendar ne tako dobro, kakor so vina, ki uspevajo spodaj v dolini.

V  V r h p o l j u, ki leži v Vipavski dolini, imenitno uspeva tako rdeče kakor belo vino.

Tudi  P o d r a g a  v isti dolini nima slabih vin.

B r i c u , vinogradu prav iste doline, ni treba zardevati zaradi belega vina, ki ga daje, saj le-to ne zaostaja za dobrimi vini. Solze vinograda v Slapu, ki leži blizu Lož, pa so še slastnejše.

Č r n i k a l s k i   v i n o g r a d i, ki jih je silno mnogo, leže nad morjem in dajejo izvrstno vino, ki se imenuje črnikalec...

Okoli  P r o s e k a  uspeva v zelo velikih množinah izredno dobro in imenitno vino, imenovano prosekar, ki mu avtorji pravijo Vinum Pacinum...

V  V i p a v s k i   d o l i n i  povsod vabi grozdje. Povsod uspeva tu belo vino velike vrednosti, pa tudi rdeče, teran imenovano.

V omenjeni Vipavi in na Krasu rastó najimenitnejša vina različnih vrst v silno velikih množinah. Od teh imajo rdeča razna imena, kakor teran, marcevin ali marcemin, pinol ali pignol, refoško in še mnoga druga. Tudi bela vina se dele v mnogo vrst; tako je tu vipavec (ki ga, kakor omenjeno, avtorji imenujejo kindermaherja, ker vse ude krepko ogreje), beli teran ali cividin, prosekar, črnikalec, muškatelec in še mnoge vrste preslastnih vin, ki jih ne najdeš tako zlepa v kaki drugi deželi, da bi bila raznovrstnejša in imenitnejša. Kako odlična, kako slastna, kako močna morajo biti ta vina, se kaže v tem, da se pogosto prodajajo v nemških deželah za vin de Canea, za malvazijo in za druga taka močna vina.

X. NEKAJ NAJVEČJIH TABOROV

NI PA POVSOD skal in gričev ali naravnih zaščitnih jam, ki bi rabile za zavetje; zato so po zgledu narave zgradili s človeško delavnostjo kakor v sosednih deželah tudi na Kranjskem tu in tam na prikladnih mestih obrambne stavbe in se z utrdbo zavarovali pred ropom, plenitvijo in drugimi sovražnostmi. In take zgradbe, ki so neke posebne vrste zatočišča, so imenovali tabore. Pri Čehih, Poljakih in drugih narodih slovanskega izvora pomeni to toliko kakor ostrog, ker so ti narodi na takih ugodnih krajih postavljali ostroge in se tu branili, če so videli, da jih sovražniki stiskajo.

Nekoliko utrjen prostor pa se dá uporabiti ne le za brambo, ampak tudi za varstvo bežečih ljudi in njih imetja; tako pomeni tabor na Kranjskem toliko ko utrjen prostor, kamor spravlja v vojnem času soseščina pohištvo in kamor se v sili tudi ljudje zatekajo.

Na Kranjskem je takih taborov zelo veliko, kar kaže, da je Kranjska močno trpela zaradi vojnih nemirov, vpadov in prehodov; tedaj so ljudje morali spravljati lastnino v kakem taboru. Večji del pa so jih danes opustili, odkar so postavili obmejne utrdbe, kjer dan in noč z največjo skrbnostjo varujejo meje. Tako, hvala Bogu, imamo zdaj mir pred Turkom, če ni prave vojske; če pa je, se je treba krepko v bran postaviti in preprečiti, da ne vdre čez hrvaško mejo.

V ravnmi so bili tabori pri cerkvi, in sicer tako, da je bila cerkev obdana z močnim zidom, vrati in jarkom. Takih je še mnogo ohranjenih.

Med tabori je pravi cvet tisti, ki je pri Črnem kalu (ki se splošno izgovarja Crni kal) v gospostvu Sacerbu in je last gospoda grofa Petazija; tu raste slavni in imenitni črnikalec in marzamin. Ta trdni in čudni tabor stoji na visoki skalnati in kamnitni gori nad morjem; prav na vrhu je velikanska skala kakor hrib in v njej velika luknja. V tej luknji je zgrajen tabor, ki nima strehe, pa je le izvrstno krit, ker mu je trda skala dala tako pokrivalo in kamnitno oglavnico, da strehe prav nič ne potrebuje. Človek se mora čuditi, da so tabor gori tako čudno sezidali...